Bajt, Drago

Izvirni jezik:
hrvaščina, ruščina, slovaščina, srbščina

Ciljni jezik:

slovenščina

E-pošta:

dragomil.bajt@siol.net

Izvirni jezik:

hrvaščina, ruščina, slovaščina, srbščin

Ciljni jezik:

slovenščina

Področja prevajanja:

proza, poezija, dramatika, humanistična besedila

Biografija:

Drago Bajt, rojen leta 1948 v Ljubljani, prevajalec, esejist, publicist, literarni kritik, ugankar. Obiskoval osnovno šolo in gimnazijo v Škofji Loki (1958–62, 1962–66), študiral rusistiko in primerjalno književnost na FF Univerze v Ljubljani (1967–74). Bil novinar in urednik v kulturno-literarnem uredništvu Radia Ljubljana (1977–88), 1988–95 urednik knjižnega programa pri Tehniški založbi Slovenije v Ljubljani, 1996–2004 urednik za leksikografiko pri založbi Mladinska knjiga; od februarja 2004 do avgusta 2008 urednik Založbe Nova revija; odtlej upokojen. Od leta 1982 urednik pri Novi reviji, 1982–83 bil član Jezikovnega razsodišča. Član DSP, DSKP, ZAMP-a (preds. 1996–2000).

Doslej prevajal zlasti rusko prozo in poezijo 20. stol.: Andrej Beli: Peterburg (1974), Mucek Letajev (2012); Jevgenij Zamjatin: Mi (1975); Boris Piljnjak: Golo leto (1978); Venedikt Jerofejev: Moskva–Petuški (1980, 2003); Osip Mandelštam: Lirika (1984); Hrum časa (2014); brata Strugacki: Piknik na robu ceste (1983), Hrošč v mravljišču (1986); Prestolonaslednik (1986); Eduard Limonov: Jaz, Edička (1987); Josif Brodski: Pesmi (1989); Fjodor Dostojevski: Srečelovec (1991), Idiot (2013); Andrej Bitov: Puškinov dom (1993); Daniil Harms: Zakon linča (1995), Pomen morja (2011); Fjodor Sologub: Mali hudobec (2007); Andrej Platonov: Morje mladosti (2007); Aleksej Slapovski: Prvi drugi prihod (2007); Genadij Ajgi: Pesmi 2009; Jevgenij Zamjatin: Sever (2016), Nikolaj Gogolj: Mrtve duše (2018), Leonid Andrejev: Človekovo življenje (2020).

Tudi nekaj prevodov za gledališče, mdr. dela Erdmana (Mandat, 1983), Bulgakova (Škrlatni otok, 1991), Vvedenskega (Božič pri Ivanovih, 2013).

Knjižno so izšli tudi prevodi literarnoteoretičnih razprav Mihaila Bahtina (Teorija romana, 1982), ruskih formalistov (1984), J. Meletinskega (2001) in Viktorja Šklovskega (Teorija proze, 2010). Poleg tega prevajal tudi srbsko in hrvaško literaturo, zlasti poezijo (Raičković, Sekulić, Rakić, Matoš, Gudelj, Kiš), in sodobno slovaško prozo in poezijo.

Kot esejist in publicist pisal o moderni ruski literaturi od simbolizma do postmodernizma (študija Ruski literarni avantgardizem, 1985; eseji V burji besed, 1998; monografija o socialističnem realizmu Kar je sonce za luno, to je Rusija za nas, 2016), o sodobni slovenski literaturi, predvsem prozi mlade generacije (Zapisi na robovih, 1986), o znanstveni fantastiki (Ljudje, zvezde, svetovi, vesolja, 1982), o prevajalski teoriji in zgodovini, o ugankarstvu (Od uganke do uganke, 1978); v zadnjih letih se ukvarja zlasti z literarno prakseologijo (priročnik Pišem, torej sem, 1993, 1994) in leksikografiko (Slovenski kdo je kdo, 1999, Slovenski veliki leksikon, 2003–05).

Kot urednik pripravil izbore ruske proze v zbirki Kondor, nekaj knjig znanstvene fantastike, več del Vladimirja Bartola, antologijo slovenske poezije Sončnice poldneva (1993), tri zvezke zbranega dela Mirana Jarca (2012, 2013, 2015).

Lotil se je tudi sestavljanja popularnih leksikonov (Vsevednik, 1991, 1996, 2001, 2005), v zadnjem času pa piše predvsem kulturno publicistiko (Zmerjanje Slovencev, 2005).

Nagrade, priznanja:

1991 nagrada Prešernovega sklada za prevode moderne ruske literature

1985 Župančičeva nagrada za prevod poezije Osipa Mandelštama in dela Ruski formalisti

1979 Sovretova nagrada za prevod romana Golo leto Borisa Piljnjaka in pesmi v antologiji Glasovi časa s T. Pavčkom

Bibliografija: